nedelja, 5. marec 2017

3. in 4. 3. 2017

S prvimi sončnimi žarki, ki so nas požgečkali po licih se je pričel prebujati naš zadnji dan na Kopaoniku. Vstali smo sicer malo kasneje, saj je bil pozdrav soncu tisti dan opuščen, zaradi plesa, ki je prejšni dan trajal dlje v noč, kot ponavadi. Ko smo se malo bolj zaspani skobacali na zajtrk, so si nekateri za na pot do Beograda spravili tudi nekaj slaščic, ki so bile postrežene za zajtrk. Še najbolj priljubljena izbira so bili čokoladni žepki, kar je pomenilo da le teh za naše učitelje, ki so prišli le nekaj trenutkov za nami, ni ostalo nič.
Po zajtrku smo šli v sobe in spakirali še zadnje malenkosti, nato pa prtljago odnesli k recepciji, kjer nas je čakala do odhoda. Ker pa smo nato imeli prostega časa še na pretek, smo si z novimi prijatelji privoščili še zadnjo vročo čokolado. Ves ta čas pa so nas skozi okna sončni žarki kar vabili, naj se jim pridružimo zunaj, zato smo se odpravili še na igrala, ki se nahajajo pred hotelom in ponovno prebudili svojega notranjega otroka.
Nato pa je že napočil čas, da se usedemo na avobus in v njegovem zavetju nekaj ur potujemo do središča Beograda.
Tam smo se ponovno za eno noč ustalili v Vili Forever, a preden so napočile večerne ure smo se odpravili na ogled po središču Beograda ter njegovih večjih znamenitostih. Po nekaj časa hoje smo se za večerjo ustavili v restavraciji, kjer so vsi končno okusili hrano, na katero skoraj vsak pomisli ko zasliši besede 'srbska hrana'. Seveda govorim o čevapčičih.
Nekateri smo se nato še odpravili po mestu in njegovih trgovinicah, kjer smo kupili kakšne spominke ali razglednice, drugi pa so se odpravili nazaj v hostel.
Ko smo vsi prišli nazaj v naše sobe, pa smo se ponovno bolj počasi odpravili spat, saj smo naši sošolki, ki ima danes rojstni dan, voščili takoj ko je danes kazalec na uri odbil polnoč in se je pričel njen rojstni dan. Seveda pa samo ji tudi skupno vsi čestitali zjutraj na vlaku in iskreno si želim, da ta dan preživi lepo in se v prihodnosti spominja le najlepših stvari, ki so se ji že in se še bodo dogodile.
Trenutno sedim na vlaku, obkrožena z množico novih ljudi, ki sem jih spoznala pretekli teden, s katerimi smo ustvarili spomine in krasno izkušnjo, ki upam da se jo bomo spominjali še dolgo. Sedim ob oknu in opazujem ravnine, majhne vasice, zaselke, drevesa, medtem ko se čez Hrvaško vozimo proti domu. Še enkrat se spominjam vseh novih obrazov in dogodkov minulega tedna, ko razmišljam katere besede bi pustila na koncu tega bloga. A bolj, ko razmišljam, bolj mi v glavi odmeva misel, ki jo zdaj razumem bolje kot sem jo včasih.
"Povsod je lepo, a doma je najlepše," se glasi. Ko gledam skozi okno vidim lepoto. Ko smo se sprehajali po okolici hotela na Kopaoniku ali pa po Beogradu sem videla lepoto. Lepoto vidim v njihovi zgodovini, kulturi, predanosti le tej ter veselju ljudi ki lahko na kakršenkoli način izrazijo ljubezen do domovine.
A zdaj, bolj kot kadarkoli šele cenim lepoto naše majhne, a polne čudovitih bogastev, države Slovenije proti kateri se peljemo. Zato prosim tebe, bralec od kjerkoli že prihajaš, kamorkoli se tvoje korenine raztezajo, kjerkoli se nahajaš zdaj, poišči v teh stvareh lepoto in jo ceni saj se skriva povsod, le kdaj pač za to potrebujemo nekaj da nas na to zopet spomni.

Tinkara

Zadnja vroča čokolada.

Čakanje na avtobus

Večerja v Beogradu.

          Sprehod po Beogradu in nakup spominkov.


                            Vse najboljše Dora.

 Še zadnja slika z vlaka, nasvidenje Srbija, končno Slovenija.

petek, 3. marec 2017

2. 3. 2017 SEDMI DAN
In ponovno jutro se je začelo. Kakor zmeraj smo imeli najprej jutranji pozdrav soncu. Nato pa še zajtrk, kjer smo se lahko vsi dobro najedli in nabrali veliko moči za nasljednjo dejavnost. Ta dejavnost pa je bila orientacijski tek, kjer smo tekli do  zastavic in naredili določeno pozicijo za sliko. Seveda pa smo morali to narediti čim hitreje. Naslednja dejavnost pa so bili plakati. Vsaka skupina je morala na velik list papirja narisati svoj znak za skupino. Ker pa smo bili vsi tako dobri, smo dobili kar vsi nagrado. Razglasili so tudi rezultate za orientacijski tek za katerega smo bili tudi različno nagrajeni. Po plakatih smo imeli kosilo. Za kosilom pa smo delali športne aktivnosti za športni karton. Po športnem kartonu smo bili tako utrujeni da smo lahko nekateri le še pakirali, da bi bili čim bolje pripravljeni za naslednji dan odhoda. Čez nekaj časa je bila že večerja in po njej smo še malo plesali v dvorani na muzike iz Just Dancea. Ko pa se je to končalo, so razglasili rezultate za vsako skupino kako je bila dobra. Podelili so nam priznjanja po njih pa je sledila le še zabava. Plesali smo in uživali še zadnji dan v hotelu. Vse dokler nismo vsi utrujeni od dneva odšli v posteljo in zaspali.

Lea

Skupinska slika pred hotelom.

Orientacijski tek -foto safari


Cilj

Izdelava plakatov


Hitrostno tapkanje na alternativni način.

Vesa v zgibi

Diplomce

Občina Brezovica

Limbo

četrtek, 2. marec 2017

1. 3. 2017 ŠESTI DAN

Naš peti dan na Kopaoniku se je tako kot prejšni dnevi začel s pozdravom sonca, le da je nas pozdravil še sunkovit veter, ter mi, zaradi oblakov nismo mogli pozdraviti sonca. Skuštrani in malo bolj zbujeni smo se odpravili na zajtrk, po temu pa na umirjen sprehod. Nato smo se zbrali v večjem notranjem prostoru, kjer so se odvijale "igre brez meja", oziroma igre z mejo imenovano prostor, saj sta zaradi pomankanja le tega bila izvedena le manjši poligon ter lokostrelstvo. Po kosilu smo se zaradi slabega vremena spet umaknili v isti prostor, kjer smo plesali kubansko salso, potem pa smo še plesali na Just Dance. Po večerji smo se začeli pripravljati na ples v maskah in se potem nanj tudi odpravili, ena skupinica kot "domine" druga pa kot "spodaj brez".  Po zabavanju na  plesu pa smo se počaaasi odpravili spat.

Tinkara

Igre brez meja

Lokostrelstvo

Salsa


Maškarce: spodaj brez

Grozdje

Domine in miška



sreda, 1. marec 2017

28. 2. 2017 PETI DAN

Zjutraj smo se še vsi matasti odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal na sam vrh Kopaonika. Ker je bil sneg bolj gnil smo se samo sprehajali in jedli palačinke. Ker so bile prve palačinke bolj slabe (beri - zelo slabe), smo s pomočjo učiteljev našli božanske. Preden smo se vrnili, si je vsak nabavil še nekaj za spomin, nekateri pa so bili deležni več snega kot bi hoteli. Ko smo se vrnili, smo se podkrepili še s kosilom, da smo se lahko pomerili v vlečenju vrvi. Tisti, ki so imeli dovolj energije so se kasneje trudili pri kvizu. Ker nam je bilo nekaterim veliko do tega, da se osramotijo pred vsemi, smo se prijavili na talente. Ko smo se naveličali kitar in preglasnih grl, smo odšli spat.

Anže


                       Smučišče Kopaonik

                         Skupinska fotka

                              Božanske palačinke


                           Igre z vrvjo.

Kviz


                 Pokaži kaj znaš: Lemon tree


      Žongliranje s plastenkami, čevlji in nogavicami