9. DAN, NEDELJA, 27.2.2016

Tako. Sedimo na vlaku. Kopaonik je za nami, tudi Beograd se počasi a
vztrajno oddaluje. V vagonu vlada čudna spokojnost, otroci z
zamišljenimi pogledi vsak v svojem svetu opazujejo mimo oken bežeče
podobe in oddaljeno, bolj jasno izrisano pokrajino. V resnici strmijo
nekam v prazno, in se jim v glavah, tako kot meni, rišejo čisto druge
slike. Slike, ki so jih devet dni slikali s pomočjo starih, predvsem
pa novih prijateljev in slike, ki so jih prijateljem pomagali
naslikati sami. Kdove, kakšne zgodbe se sedaj odvijajo v njihovih
glavah. Verjamem, da so tudi njihove, tako, kot moje, izrazito
barvite, polne vtisov, ki sproti izpodrivajo drug drugega in jih kar
ne zmanjka. Na nekaterih slikah so nejasni obrisi, bežne podobe, spet
druge imajo jasne, zelo močne in poudarjene linije.
 
Tudi učitelji smo tokrat bolj redkobesedni. Zadovoljno se muzamo in
vsak pri sebi zbiramo vtise, tu in tam kakšnega delimo s kolegom.
 
Ena izmed učenk, kot jaz, zliva vtise na papir. Dejansko na papir. Ona
to počne še analogno. :)
 
Ob pogledu na fanta, ki sedi dva sedeža pred mano in ne skriva
otožnega pogleda, ker ve, da jaz dobro vem, zakaj njegovo srce
trenutno ni tako zelo razigrano, kot je bilo pretekli teden, se še
meni skoraj utrne solza. Spodbudno mu pomežiknem. Nazaj dobim kisel, a
hvaležen nasmeh.
 
Tudi meni ni najlažje pri srcu, pa vendar se mi od zadovoljstva kar
samo od sebe smeji. V slabih desetih dneh svojim učencem nisem bil
zgolj učitelj. Bil sem njihov vodič, starš, policist... Predvsem pa
sem bil njihov prijatelj. Zares, počutil sem se kot njihov čisto pravi
prijatelj. Otroke, ki jih videvam dnevno, sem spoznal še v malo
drugačni luči. In oni mene. Žarnico šolskega hodnika  smo vsaj za
kratek čas zamenjali za sijalko, ki nam je osvetlila marsikaj novega.
In nikoli ne bo ugasnila.
 
Toliko  pozitivne energije, ki so mi jo dali otroci v teh naših
podaljšanih počitnicah, bo zadostovalo kar za nekaj časa! Z največjim
zadovoljstvom sem opazoval, kako se tkejo nova prijateljstva, pletejo
simpatije. Učenci iz Črne gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške,
Bolgarije, Srbije in Slovenije so pokazali neverjetno složnost in dan
za dnem brisali meddržavne meje, predvsem tiste v naših glavah. Neki
dan so bile zanje na sporedu t. i. "Igre brez meja". Kar se mene tiče,
je bil celoten Zimski festival na Kopaoniku ena sama igra BREZ MEJA!
Naravnost čudovito!
 
Klara, Pia, David, Domen, Matjaž in učenci iz OŠ Livada, se vidimo
naslednji teden v šolskih klopeh. Jaz bom za katedrom. Prosim, naj luč
s Kopaonika ostane prižgana. ;) Brezovčanom pa en prisrčen pozdrav,
upam, da se čim prej srečamo na kakšni medšolski prireditvi. Verjamem,
da bomo imeli veliiiiiiiiiiike težave, če bo prireditev tekmovalnega
značaja... :)
 
Učitelj Simon