8. DAN, PETEK, 26.2.2016

Petek. Dan, ki se ga nobeden od nas ni veselil. Morali smo se posloviti od svojih prijateljev, prijateljic, na katere smo se kar precej navezali. Ko smo pakirali, so punce iz Dimitrovgrada prišle v našo sobo. To je bilo prvič ko smo se objeli, potočili kakšno solzo žalosti. Prtljago smo nesli k recepiji. Ko je pripeljal njihov avtobus smo se poslovili že drugič. Nato sva s Matjažem puncam pomagala prinesti prtljago do avtobusa. Sledilo je še tretje slovo. Bilo je najhuje, saj smo se vsi zavedali, da se najverjetneje ne bomo nikoli več videli. Tudi meni in Matjažu je v oko stopila solza, saj so bile punce res face in smo skupaj preživeli kar nekaj čudovitega časa. Ko je njihov avtobus odpeljal, smo imeli se kakšno uro časa, ki smo ga izkoristili za druženje z puncami iz Sokola. Ob 11ih smo se vsedli na bus in odpeljali. Na poti proti Beogradu sem sedel z Matjažem. Pogovarjala sva se o stvareh, ki sva jih zamudila, zafrknila na festivalu. Iskreno povedano sva nabrala kar nekaj stvari, ki bi jih naredila drugače. Sokolke so šle z nami do Beograda, kjer smo se od njih poslovili. Tudi to slovo ni bilo kaj dosti lažje, razlika je bila le ta, da smo se tokrat poslovili od treh namesto sedmih punc. Nato smo se odpravili v našo Villo Forever, kjer smo prespali noč. Pred tem smo šli se na čevapčiče in Kalemegdan. Tudi sami smo se nekaj Srbkinjam kar precej dopadli, saj so ves čas hodile za nami in hihitale. Sedaj, po prespani noči se zavedamo, koliko so nam pomenili vsi prijatelji in prijateljice, ki smo jih tam spoznali. Spomnili se jih bomo za vedno, za vedno nasmejane, prijazne in zabavne.

Matjaž & Domen