ponedeljek, 05. marec 2018

NAŠI VTISI


Zdajle gledam devet dni nazaj. Ko smo bili na isti meji kot smo zdaj. V teh dneh se je zgodilo marsikaj dobrega pa tudi marsikaj ne preveč zaželenega. Najbolj si bom zapomnila pripetljaja z Nikinim potnim listom, prijazne gospe na vlaku, kletno stanovanje,neskončno dolge stopnice v hotelu,  pisanje bloga vsak večer in smeh, ki ga je pisanje povzročilo, Beograda kot ne preveč čistega mesta, vožnjo z avtobusom, energične in včasih preveč glasne animatorje, prijateljice iz Livade, ki sem jih spoznala (Maša, Valerija, Kiki, Patricija, Romi in Ilvana), igre in dejavnosti na snegu (hoja s krpljami, nordijsko smučanje, flag football, sankanje, igre brez meja, just dance…),večernih plesov, jutranje telovadbe,  hrane in ne preveč prijaznega natakarja, učiteljev, ki so bili sproščeni z nami, svoje skupine, točk (ki jih animatorji niso hoteli dati Press Livadi, ker niso hoteli, da Slovenija zmaga) in neskončno goro smeha s prijatelji.
Spoznala sem drugačno kulturo balkanskih narodov. Bolj so sproščeni kot mi in znajo zelo dobro pokazati, če jim kaj ni všeč. Zdi se mi, da smo Slovenci bolj vztrajni in potrpežljivi. Na festivalu smo poskušali razumevati srbščino, zato sem spoznala tudi njihov jezik in cirilico, ki je kar težka pisava.
Bilo je lepo, a sem vesela, da se vračamo v še lepšo Slovenijo. Spoznala sem, da je bogastvo, da živimo v tako lepi, čisti  in razviti državi.



Moj najljubši trenutek na Kopaoniku

Eva Miklavčič









Slabih devet dni nazaj sem sedela prav na tem vlaku kot sedim zdaj in premišljevala o stvareh, ki se mi lahko zgodijo v prihodnjem tednu od doma in bila tudi malo v skrbeh. Izkazalo se je, de je bila skrb zaman, saj so nenehen smeh, spoznavanje novih prijateljev, športne aktivnosti in sprehajanje po hotelih, teden hitro pripeljale h koncu. Seveda pa ni čisto vse potekalo gladko. Soočili smo se s stvarmi kot so: dolga potovanja,  mraz, krivično izgubljanje točk, težave z natakarji in prehladom. Toda tudi z navzočimi nevšečnostmi sem se imela super in odhoda na Kopaonik  nisem niti malo obžalovala. V spominu mi bo predvsem ostal mraz in odlično doseženo drugo mesto. Nikoli pa ne bom pozabila prijateljev iz Livade, s katerimi smo preživeli odličen čas. Na kratko: teden na Kopaoniku je bila ena najboljših izkušenj v mojem življenju in ta teden bi z veseljem še kdaj ponovila.



Moj najljubši trenutek na Kopaoniku

Nika Skok







Ko se zamislim nad tem, kaj sem preživel, sem kar vesel. Bili smo na Kopaoniku, kjer smo se cel teden igrali. Bilo je super. Veliko časa smo preživeli zunaj, kar je bilo zelo dobro. Spoznali smo veliko ljudi, z nekaterimi pa smo tudi napletli prijateljske vezi. Pomembno je bilo sodelovanje in spodbujanje, kar nam je prineslo kar nekaj uspehov, drugje pa brez tega sploh ni šlo. Dosegli smo lep končni rezultat in sicer 61.00 točk. Dobiti bi morali 61.75 točk, kar bi nas povzpelo na prvo mesto, a so nas na vsak način hoteli pustiti na drugem in uspelo jim je. Bili smo razočarani nad animatorji, ker so nas ogoljufali, a smo ta občutek potlačili sami vase s smehom. Bilo mi je vseeno, ker sem vedel, da smo v resnici mi zmagali, na papirju pa naj piše kar hoče. Potrudili smo se in vesel sem bil, da sem lahko sodeloval na tem festivalu.
Prve dni sem bil precej zmeden. Srbija. Drug jezik, drugi ljudje in druga pisava. Ko sem prišel v hotel, sem se začudil. Bil je dobro opremljen (verjetno zato, ker sem bil prvič v hotelu) in še božično okrašen. Ko smo šli v sobe, smo razpakirali in kaj potem? Nič nisem vedel. Šele naslednjega dne se je začel festival in takrat so se stvari razjasnile. Razdelili smo se v skupine po 8. Naša se je imenovala Press Livada. Ime je nastalo iz imen obeh slovenskih šol, ki sta se udeležili festivala. Skupina je bila super, čeprav sva bila v njej samo 2 fanta. Že prvi dan je bila jutranja telovadba, zaradi katere smo vstali nekoliko prej, a kljub temu nisem bil zaspan. Dopoldne so bile dejavnosti zunaj. Bile so super, najbolj pa mi je bilo všeč kliskanje (sankanje, lopatanje). Po kosilu pa so bile dejavnosti v hotelu. Večinoma ples, kar mi ni bilo najbolj po godu, a sem preživel. Zvečer pa je bil disko. Tako je minil teden. Hrana je bila super, animatorji so bili super, skratka odlično. Na koncu tedna sem prav lahko razumel srbsko, poskusil sem tudi brati cirilico, ki niti ni tako težka. Vožnje je bilo veliko, prav tako čakanja, a se je splačalo. Če bi se dalo, bi šel še enkrat (tudi dvakrat) na podoben dogodek.

Moj najljubši trenutek na Kopaoniku

Franci Suhadolnik






Ker so že vsi svoje vtise napisali tako globoko, jih bom pa še jaz. Na megleno jutro, v soboto 24. 2. 2018, sem s starši prispela na železniško postajo v Ljubljano. Bila sem zelo vesela, da je dan odhoda končno napočil. Na postaji sem prvič videla učence in učenke iz OŠ Livada, takrat pa si nisem mogla predstavljati, da bom z nekaterimi postala tako dobra prijateljica. Vožnja v Beograd mi je bila bolj ali manj dolgočasna. 9 ur na vlaku navsezadnje ni malo. OK, nisem našla osebnega dokumenta in nastala je panika, ampak trenutno se trudim na to pozabiti, zato vas lepo prosim, da tega ne omenjate v moji bližini, hvala v naprej.
Na Kopaoniku pa sem preživela enega boljših tednov v svojem življenju. Uživala sem v aktivnostih in v celotnem, odlično pripravljenem, programu. Tudi če se mi ni ljubilo na kakšno dejavnost sem tja šla in skoraj vedno uživala. Srečna sem, da sem šla stvari poizkusit preden sem se odločila, če so mi všeč. Najbolj sem se imela, ko smo pisali blog, se pogovarjali z učenkami iz Livade, se igrali in gledali risanke. Večerni programi so mi nekoliko presedali zaradi glasne glasbe in izbrane glasbe, v kateri nisem uživala. Čeprav so nas »opeharili« za prvo mesto, nisem jezna ali žalostna, saj točke in nagrada niso pomembne, pomembna so vsa doživetja, ki smo jih bili deležni.
Zdaj, ko se vozimo nazaj sem potrta, saj vem, da je vsega konec. Ampak ni treba, da je. Mislim, da če na novo pridobljene prijatelje in prijateljske vezi, ki so se še okrepile, obdržimo, ne bomo tega nikoli, nikoli pozabili. Ta izkušnja mi je neprecenljiva in hvaležna sem, da sem dobila možnost iti na Kopaonik.


Moj najljubši trenutek na Kopaoniku

 Nika Klančar







Sedaj sem na vrsti še jaz. Na Kopaoniku mi je bilo, kot predvidevam vsem, zelo všeč. Veliko smo plesali, se igrali, se smejali in zelo veliko telovadili. Tam sem prvič preizkusila tek na smučeh oz. nordijsko smučanje, kar se mi je zdelo zelo zabavno. K dobremu vzdušju so veliko pripomogli tudi animatorji, ki so na vsake toliko časa pribili kakšno šalo ali zabavno pripombo. Poleg šaljenja so vodili vse aktivnosti ter nas učili srbske kulture, ki je, mimogrede, zelo zanimiva.
Zdaj pa bom čas malo zavrtela nekaj dni nazaj, ko smo se usedli na vlak in začeli precej dolgo potovanje. Moja pričakovanja niso bila ravno visoka, mislila sem namreč, da bo zelo dolgočasno. To razmišljanje se je kmalu izkazalo za napačno. Večino časa smo se igrali različne družabne igre, se pogovarjali in opazovali okolico. Zgodilo se je tudi nekaj izredno neprijetnega (zgodba o založenem potnem listu), a se je vse na srečo, dobro končalo.
Moji prvi vtisi o Hotelu Junior niso bili ravno kot sem pričakovala da bodo. Izredno čudno se mi je zdelo božično vzdušje tam. Cela avla je bila okrašena s smrekicami, darili, božičnimi kapami in stvarmi, ki sodijo zraven. Sobe, v katerih smo stanovali naslednjih nekaj dni, so bile precej tople, kar je bilo čisto nasprotje razmer, ki smo jih bili deležni v našem hotelu v Beogradu. Če ne štejemo ponočevanja, smo tam spali odlično.
Ali sem se iz te izkušnje kaj naučila? Da, kar precej stvari v bistvu. Spoznala sem še veliko več lepot narave, veliko o življenju drugih ljudi ter, kako smo si posamezniki lahko različni. Izkušnja je bila nepozabna in zelo sem vesela, da sem se lahko udeležila tega festivala. Sedaj nas do hrvaško-slovenske meje loči le še kakšna dobra ura in kljub temu, da sem se v tujini imela zelo lepo, komaj čakam, da se vrnem domov in se vržem v svojo posteljo.


Moj najljubši trenutek na Kopaoniku

 Hana Zalar Schroers

nedelja, 04. marec 2018

4.3.2018, ZADNJI DAN


Danes se vrnemo v Slovenijo. Smo četrtega marca in ravnokar smo se odpeljali iz mejnega prehoda, kjer smo morali pokazati osebne dokumente srbskim policistom.
Zjutraj smo se zbudili in se pripravili za odhod. V kovčke in torbe smo pospravili vse, kar smo včeraj razpakirali in odšli na zajtrk. Po zajtrku smo dekleta prinesle svojo prtljago čez cesto v Villo Forever (spale smo v »podružnici« Hotela čez cesto AKA. v starem kletnem stanovanju) in pri prijateljicah počakale na odhod. Kmalu zatem je prišel kombi, ki je odpeljal prtljago na postajo. Peš smo se odpravili po praznih in nekoliko umazanih ulicah Beograda. Na poti na postajo nas je prijazno spremljal nek mlad in igriv psiček. Naš vlak je ob 10.30 speljal s 1. perona. Med vožnjo se ne dogaja veliko zanimivega, razen postankov na mejnih prehodih. Večina ljudi okoli spi ali pa se pogovarja med sabo. Igramo družabne igre, beremo ali spimo. 

Zdolgočasenost na vlaku



Družabne igre

Zaspanci



Trenutno se po vlaku sprehajajo hrvaški policisti in pregledujejo prtljago. Zraven mene spi Eva, za mano dogajanje opazuje Franci, na drugi strani vlaka pa sta Hana in Nika S. v svetu glasbe. Z Evo nama je policistka s potegom kode po neki napravici pregledala dokumente. Med vožnjo se ni potem dogajalo nič omembe vrednega.


Zadnji trenutki na vlaku



Prispeli smo ob 21.00. Na peronu smo po devetih dneh spet videli starše. Morali smo se tudi posloviti od novih prijateljev, kar je iz oči izvabilo tudi nekaj solzic. Upamo, da se bomo še kdaj srečali.


S tem delom pa se tudi poslavljamo od vseh, ki so vestno spremljali naš blog (če ga pa niste redno spremljali, potem pa slabše za vas). Hvala vam, ker ste si vzeli čas za prebiranje in komentiranje (ja, hvala mami pa oči Klančar). Naslednje leto boste spet lahko spremljali blog drugih učencev iz OŠ Preserje (ki pa seveda ne bo tako dober kot naš).

Lep pozdrav :)

sobota, 03. marec 2018

3.3.2018, OSMI DAN


Danes smo že tretjega marca in naše potovanje se počasi bliža koncu. Zjutraj nam v eni od sob ni zvonila budilka in zbudili smo se nekoliko kasneje kot po navadi.

Soba 301


Danes ni bilo Pozdrava  Soncu, kar nas je razveselilo. Odpravili smo se na zajtrk, kjer nam je g. Samir zabičal, da se moramo dobro najesti. Ubogali smo ga in si krožnik dvojno obložili s hrano, ki naj bi nas nasitila do 17.00. Po zajtrku smo spakirali še zadnje drobne stvari, raztresene po sobah in se odpravili v avlo hotela. Tam smo nekaj časa čakali, medtem pa smo se igrali Jungle Speed (kot vedno).

Jungle Speed

Končno je prispel naš avtobus in odpravili smo se nazaj proti Beogradu. Na poti, ki je trajala 5 ur, smo se pogovarjali, spali (le nekateri), poslušali glasbo in brali. Imeli smo en postanek, da smo se pretegnili in odtočili. 


Gasilska

Sebek učiteljev

Animatorji brez Andrijana

Na avtobusu

V Beograd smo se pripeljali ob 15.30. Napotili smo se v hotel in si skuhali čaj (vrečke smo sunili iz hotela; razen jaz, ker očitno ne znam krasti, saj sem pozabila vrečke v jedilnici) in se sprostili za pol ure. Potem smo se odpravili v mesto v Restavracijo Skrivni Začin. Hrana nam je zelo teknila, saj smo bili res lačni. 

Kočerja

Vrnili smo se v Villo Forever, nato pa se je en del, oz. Franci, skupaj z učitelji in nekaj učenci iz OŠ Livada odpravil na še en ogled mesta. Ogledali so si trgovine v centru Beograda. Drugi del skupine je medtem lenaril v hotelu. 



Sprehod po mestu



Trenutno čakamo na pico, ki so jo za nas naročili učitelji. Franci je ravnokar končal celo stran v cirilici, Nika S. pa že tekoče govori srbsko. Medtem sta se Hana in Eva odločili za izdajo kolaboracijskega  romana v srbščini. V knjigarnah bodite pozorni na naslov Ljubezen v Beograjskih uličicah.

Čakanje na večerjo

Branje cirilice


Jutri nas čaka zelo naporen dan, zato se poslavljamo. :)

petek, 02. marec 2018

2.3.2018, SEDMI DAN


Danes, 2.3.2018, smo preživeli zadnji dan dejavnosti na Kopaoniku. 

Urnik današnjih dejavnosti


Zjutraj smo vstali malo težje kot prejšnje dni, saj smo včeraj pisali blog pozno v noč. Odpravili smo se na jutranjo telovadbo, kjer smo se dodobra zbudili in raztegnili. Pomahali smo sončku, oz. mestu, kjer  naj bi sonce bilo in se nemudoma odpravili na zajtrk. 

Pozdrav Soncu

Uživanje v vetru


Sledil je »foto safari«, kjer smo iskali mesta, ki so bila prikazana na fotografijah, ki smo jih prejeli in se na teh mestih slikali točno tako kot na slikicah. Ko smo prišli nazaj v hotel, smo animatorjem pokazali slike, odgovoriti pa smo morali tudi na dve vprašanji; Na kateri nadmorski višini leži hotel Junior (1100m) in ime ter višina najvišjega vrha na Kopaoniku (Pančićev vrh, 2017m). Obema našima skupinama je šlo odlično. Skupina Press Livada je celo zmagala! 

Orientacija


Ker smo v hotel prišli tako zgodaj, smo imeli veliko prostega časa pred drugo dejavnostjo, ki  smo ga prelenarili. Kasneje smo se odpravili v veliko dvorano. Tam smo risali grbe za vsako skupino. Vse skupine so dobile flomastre in velik list na katerega smo narisali grb. V skupini Skillerji so narisali grb v obliki velikega S-ja,v  Press Livada pa smo združili grbe obeh šol. Z grbi smo se slikali potem pa odšli na kosilo v jedilnico. Postregli so nam z juho, solato, rižem in mesom, dobili pa smo tudi sladico (biskvit z marmelado, njam). 



Izdelava plakatov



Štrajk med izdelavo plakatov


Plakati


Ob treh smo imeli neobvezno delavnico na kateri smo preizkušali svoje motorične sposobnosti. Vsi, razen Franci, smo kar hitro obupali (zaradi postaje, kjer smo se tehtali in delali trebušnjake) in se odpravili nazaj v sobe. 

Pri preizkusu motoričnih sposobnosti


Začeli smo pakirati in pospravljati sobe ter se družiti. Od 21.00 se je začel večerni program pri katerem so podelili priznanja. Press Livada se je uvrstila na 2. mesto!!!!!!!!!!! 

Diplome


Večer trenutno zaključujemo z igranjem Jungle Speeda, Sveta in z gledanjem Mr. Beana. Trenutno se Franci in Eva se kregata če Danska meji na Norveško.  Hana si mirno umiva zobe. Nika S. razmišlja ali Alžirija meji na Južno Afriko in je TUC. Jaz pa tole pišem in poslušam vprašanja zastavljena pri igrici.


Jutri se oglasimo iz Beograda :)

četrtek, 01. marec 2018

1.3.2018, ŠESTI DAN


Včeraj smo se poslovili od februarja in danes pozdravili marčno Sonce. 

Jutranja telovadba

Po zajtrku smo se zopet po skupinah udeležili nordijskega smučanja in kliskanja oz. sankanja. Iz kliskanja smo se vrnili zelo premočeni. Bilo je super, ker so šle kliske hitreje kot smo pričakovali. Naredili smo nekaj novih prog in se obmetavali s snegom. Nordijsko smučanje pa je bilo vsem všeč. Čeprav ni bilo nič posebnega, smo uživali. 

Kliskanje

Nordijsko smučanje


Kasneje smo se udeležili Iger brez meja. Bilo je super. Igrali smo odbojko na snegu in se udeležili štafetnih iger, kjer smo igrali ločeno po spolih. V glavnem je bilo zanimivo in zabavno. 

Igre brez meja


Po kosilu smo se udeležili dejavnosti, kjer smo morali dejansko razmišljati. Najbolj nam je bila všeč igra Žerjav, zahtevala je namreč precej potrpljenja, pozornosti, mirne roke ter logike. Igrali smo tudi križce in krožce ter metali puščice v tarčo – pikado. Ob 17.00 smo imeli plesno delavnico Just Dance. Plesali smo po svojih zmožnostih. Bilo nam je zelo všeč, zato predlagamo, da bi lahko to uvedli tudi na naši šoli.

Samo pleši


Ob 19.30 smo imeli večerjo. Po večerji smo imeli Flash mob. To je bila dejavnost, na katero smo se pripravljali nekaj dni prej. Imeli smo glasbo in koreografijo, ki smo se jo morali navaditi. Na naše veliko začudenje je naša skupina dobila vse točke. Torej smo zmagali. Tudi drugi slovenski ekipi sta se dobro odrezali. Po razglasitvi smo se odpravili v sobe, ker smo bili utrujeni. Nasvidenje.


Zombi apokalipsa



Ekipa NAJJAČI



sreda, 28. februar 2018

28.2.2018, PETI DAN


Zjutraj smo se zbudili v prelepo sončno jutro 28. februarja. Iz postelj nas je spravila misel na zajtrk, a še preden smo se odpravili jest, smo morali opraviti jutranjo dolžnost. Pomahali smo Soncu in odhiteli na zajtrk. Tako kot vsak dan smo vzeli isti čaj in krožnike obložili z isto hrano kot po navadi. Sedeli smo tam kot po navadi in se počutili tako, kot po navadi. 

Veseli pozdrav Soncu

Zatem smo se oblekli v smučarsko opremo in igrali flag football in hodili s krpljami. Po standardnih dejavnostih je bilo tekmovanje, pri katerem smo vlekli vrv. Skupina iz Slovenije, Press Livada, v katero so včlanjeni tudi naši člani, je dosegla zavidanja vredno drugo mesto. Druga ekipa iz Slovenije, Skillerji, v kateri so tudi naši člani, pa je dosegla prečudovito tretje mesto.

Krpljanje

Takoj je bil čas za kosilo, na katerega smo vsi veseli in lačni odbrzeli. Vsi smo bili navdušeni nad  pecivom, a smo žal dobili samo en mikro košček. Pokazali smo svoje do zdaj pridobljeno plesno znanje. Bili smo eni izmed najboljših, čeprav sta imeli Eva M. in Hana Z. S.  težave, ker sta bili edini iz skupine, ki sta prišli plesat. Po plesu smo imeli folklorni program. Naučili smo se užičko kolo, ki je vsem delalo preglavice. 

Folklora


Po večerji smo imeli ples v maskah. Ker smo bili utrujeni, smo čisto pozabili maske, a smo se na hitro znašli in postali blogerji.


Blogerji





Gospa Anja in učitelj Samir


Prelepa pokrajina

V Brzečah se tudi pri -20 perilo suši zunaj ☺





torek, 27. februar 2018

27.2.2018, ČETRTI DAN


Torek, 27.2. Dan se je začel, spet, z jutranjo telovadbo oz. s pozdravom Soncu  (tokrat nas je celo pozdravilo nazaj). 

Jutranja telovadba


Pozajtrkovali smo in se odpravili na dejavnosti na snegu: hoja s krpljami, sankanje in smučanje po izbiri. Hoja s krpljami je bila nekoliko naporna, zaradi strmin po katerih smo hodili. Na sankanju smo se lopatali in se valjali po snegu, kar nam je bilo super všeč. 

Sankanje


Bili smo tudi na smučanju. Bilo je kar v redu, razen premalo zahtevne  proge za nas profesionalce. Ker je bilo smučanje le izbirna dejavnost, so vmes potekale tudi igre na snegu, kjer smo plesali. 

Priprave na smučanje

Smučanje

Smučanje 2

Pogled na hotel

Sušilec rokavic


Za igrami na snegu je bila dejavnost imenovana tangram. Iz lesenih likov smo sestavljali določene podobe, med drugim mačke, zajce, netopirje… Za kosilo smo imeli paradižnikovo juho, pleskavico s pečenim krompirjem in jabolko. Imeli smo prosti čas, ki ga nismo porabili za igranje Jungle Speeda, ampak smo se igrali Svet z učiteljico Anjo. Pošteno smo se razgibali na aerobiki, ki nam je bila zelo všeč. Vodila jo je animatorka Ivona.

Aerobika


Večerja je bila super, ker smo dobili pico, jogurt in pecivo.  Učenke z Livade so se udeležile talentov. Valerija se je predstavila s plesom, Maša, Romi in Ilvana  so nam zaigrale Cup song, Ajla, Aida, Erna in Nina pa so zaplesale kolo.  Nato so se pričele karaoke. Ker smo v Srbiji, so predvajali le srbske pesmi, ki nam niso bile znane.

Karaoke


Trenutno se zabavamo ob pogovoru o risankah, ki smo jih gledali, ko smo bili majhni. Ugotovili smo, da je najboljša  risanka vseh časov Tom in Jerry. Lahko noč in nasvidenje.